John 11

11. Poglavje

1Torej neki mož je bil bolan, imenoval se je Lazar, iz Betanije, mesta Marije in njene sestre Marte. 2 ^a (Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z mazilom in je s svojimi lasmi obrisala njegova stopala, katere brat Lazar je bil bolan.) 3Zato sta njegovi sestri poslali k njemu, rekoč: „Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.“ 4Ko je Jezus to slišal, je rekel: „Ta bolezen ni za smrt, temveč za Božjo slavo, da bo Božji Sin s tem lahko proslavljen.“ 5Torej Jezus je ljubil Marto in njeno sestro ter Lazarja. 6Ko je torej slišal, da je bil bolan, je še dva dni ostal na istem kraju, kjer je bil. 7Šele nató reče svojim učencem: „Ponovno pojdimo v Judejo.“ 8Njegovi učenci mu rečejo: „Učitelj, Judje so si nedavno prizadevali, da te kamnajo, ti pa greš ponovno tja?“ 9Jezus je odgovoril: „Ali ni v dnevu dvanajst ur? Če katerikoli človek hodi podnevi, se ne spotika, ker vidi svetlobo tega sveta. 10Toda če človek hodi ponoči, se spotika, ker v njem ni svetlobe.“ 11Te besede je rekel in nató jim reče: „Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga lahko zbudim iz spanja.“ 12Tedaj so njegovi učenci rekli: „Gospod, če spi, bo okreval.“ 13Vendar je Jezus govoril o njegovi smrti, toda mislili so, da je govoril o počitku v spanju. 14Tedaj jim je Jezus odkrito povedal: „Lazar je mrtev. 15Zaradi vas pa sem vesel, da nisem bil tam, z namenom, da boste lahko verovali, vendar pojdimo k njemu.“ 16Tedaj je Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, rekel svojim součencem: „Naj gremo tudi mi, da bomo lahko umrli z njim.“ 17Potem, ko je Jezus prišel, je odkril, da je že štiri dni ležal v grobu. 18Torej Betanija je bila blizu Jeruzalema, okoli petnajst dolžin brazd ▼

▼[petnajst dolžin brazd: to je okoli 3,2 km.]

proč 19in mnogi izmed Judov so prišli k Marti in Mariji, da ju tolažijo glede njunega brata. 20Potem je Marta, takoj ko je slišala, da je prihajal Jezus, odšla in ga srečala, toda Marija je še vedno sedela v hiši. 21Tedaj je Marta rekla Jezusu: „Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl. 22Toda jaz vem, da celó sedaj, karkoli hočeš prositi od Boga, ti bo Bog to dal.“ 23Jezus ji reče: „Tvoj brat bo ponovno vstal.“ 24Marta mu reče: ^c „Vem, da bo ponovno vstal na vstajenje ob poslednjem dnevu.“ 25§ Jezus ji je rekel: „Jaz sem vstajenje in ^d življenje. Kdor vame veruje, četudi bi bil mrtev, bo vendarle živel. 26In kdorkoli živi in veruje vame, ne bo nikoli umrl. Veruješ to?“ 27Ona mu reče: „Da, Gospod. Verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki naj bi prišel na svet.“ 28In ko je tako rekla, je šla svojo pot in na skrivnem poklicala svojo sestro Marijo, rekoč: „Učitelj je prišel in te kliče.“ 29Brž ko je ona to zaslišala, je hitro vstala in prišla k njemu. 30Torej Jezus še ni prišel v mesto, temveč je bil na kraju, kjer ga je srečala Marta. 31Ko so Judje, ki so bili z njo v hiši in jo tolažili, videli Marijo, da je v naglici vstala in odšla ven, so ji potem sledili, rekoč: „H grobu gre, da bi tam jokala.“ 32Torej ko je Marija prišla tja, kjer je bil Jezus in ga zagledala, je padla dol k njegovim stopalom in mu rekla: „Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.“ 33Ko jo je Jezus torej videl jokajočo in jokajoče tudi Jude, ki so prišli z njo, je v duhu zastokal in bil ▼

▼bil…: gr. se vznemiril.

vznemirjen 34ter rekel: „Kam ste ga položili?“ Rekli so mu: „Gospod, pridi in poglej.“ 35Jezus se je zjokal. 36Tedaj so Judje rekli: „Glejte, kako ga je imel rad!“ 37Nekateri izmed njih pa so rekli: „Mar ni mogel ta človek, ^f ki je slepemu odprl oči, storiti, da ta mož sploh ne bi umrl?“ 38Jezus torej, v sebi ponovno stokajoč, pride h grobu. Bila je votlina in nanjo je bil položen kamen. 39Jezus je rekel: „Odstranite kamen proč.“ Marta, sestra tega, ki je bil mrtev, mu reče: „Gospod, do sedaj že zaudarja, kajti mrtev je štiri dni.“ 40Jezus ji reče: „Kaj ti nisem rekel, če bi verovala, da bi zagledala Božjo slavo?“ 41Tedaj so odstranili kamen z mesta, kamor je bil mrtvi položen. Jezus pa je povzdignil svoje oči in rekel: „Oče, hvala ti, da si me uslišal. 42In vedel sem, da me ti vedno uslišiš, toda to sem rekel zaradi množice, ki stoji zraven, da bi lahko verovala, da si me ti poslal.“ 43In ko je tako govoril, je z močnim glasom zaklical: „Lazar, pridi naprej.“ 44In tisti, ki je bil mrtev, je prišel, z rokami in nogami povezanimi s pogrebnimi oblačili in njegov obraz je bil naokoli povezan s prtičem. Jezus jim reče: „Odvežite ga in ga pustite oditi.“ 45Potem so mnogi izmed Judov, ki so prišli k Mariji in videli stvari, ki jih je Jezus storil, verovali vanj. 46Toda nekateri izmed njih so odšli po svojih poteh k farizejem in jim povedali kakšne stvari je Jezus storil.

47 Tedaj so visoki duhovniki in farizeji zbrali véliki zbor ter rekli: „Kaj [naj] storimo? Kajti ta človek dela mnoge čudeže. 48Če ga pustimo tako pri miru, bodo vsi ljudje verovali vanj in prišli bodo Rimljani in odvzeli tako naš prostor kakor narod.“ 49In eden izmed njih, po imenu Kajfa, ki je bil to isto leto véliki duhovnik, jim je rekel: „Vi čisto nič ne veste, 50 ^g niti ne preudarite, da je za nas koristno, da naj bi en človek umrl za ljudi, ne pa da propade celoten narod.“ 51To pa ni govoril [sam] od sebe, temveč, ker je bil tisto leto véliki duhovnik, je prerokoval, da naj bi Jezus umrl za ta narod, 52in ne samo za ta narod, temveč da naj bi tudi Božje otroke, ki so bili razkropljeni naokoli, skupaj zbral v enem. 53Torej so se od tega dne dalje skupaj posvetovali, da ga usmrtijo. 54Jezus torej med Judi ni več hodil javno, temveč je od tam odšel v deželo poleg divjine, v mesto, imenovano Efrájim in tam ostal s svojimi učenci.

55 In blizu je bila judovska pasha in mnogi iz dežele so pred pasho odšli gor v Jeruzalem, da se očistijo. 56Medtem ko so stali v templju, so torej iskali Jezusa in med seboj govorili: „Kaj mislite, da ne bo prišel na praznik?“ 57Torej tako visoki duhovniki kakor farizeji so izdali zapoved, da če katerikoli človek ve kje bi bil, naj to pokaže, da bi ga lahko prijeli.